Kako smo izgubili odnos z naravo?

Ali kako je človek naredil sistem branja narave, nato pa ga ovrgel.

Naravno je, da so si naši prastarši prizadevali prenesti svoje znanje in izkušnje naslednikom, zato je bilo nujno, da so poimenovali vplive s priročnimi, lahko razumljivimi imeni in izdelali jasen sistem, ki je vse sile popisal in zmeraj in povsod predvidel tiste, ki že vladajo in tiste, ki šele prihajajo. Odkriti so morali uro, čisto posebne vrste.

Oporne točke iz narave: Sonce, Luna in zvezde, so se ponujale za ‘kazalce in številke’ na tej uri. O tem je odločalo preprosto dejstvo, da je ponavljanje bistvo ritma. Če človek na primer opazi, da je najuspešnejši čas za sajenje določene rastline le dva ali tri dni v mesecu in da takrat Luna vedno potuje skozi isto ozvezdje, potem je najbolj enostavno, da zaznamujemo to ozvezdje na posebni ‘sliki’ in jo imenujemo tako, da bo iz imena jasno razvidna kakovost njenih vplivov. Slike ozvezdij postanejo tako številke na številčnici neba.

V grobem so naši predniki ločili med dvanajstimi silami, ki so vsakokrat imele različno usmerjenost in posebnost. Te, ki so jih opazili v povezavi z gibanjem Sonca skozi ozvezdja (v obdobju enega leta) ali Lune (v obdobju enega meseca), so poimenovali z dvanajstimi različnimi imeni.

Tako je nastalo dvanajst slik-znamenj, živalskega kroga-zodiaka: Oven, Bik, Dvojčka, Rak, Devica, Tehtnica, Škorpijon, Strelec, Kozorog, Vodnar in Ribi.

Človek si je priskrbel ‘zvezdno uro’. Na njej je lahko vedno odčital, kateri vplivi pravkar vladajo in kateri pospeševalni ali zaviralni vplivi bodo v prihodnosti sodelovali pri njegovih namerah. V preteklosti so se številni koledarji ravnali po Luni. V vsakdanjiku človeka so bili namreč vplivi povezani s položajem Lune v zodiaku večji kot vplivi, povezani s položajem Sonca. Morda veste, da je še danes veliko praznikov odvisnih od položaja Lune_ že od konca drugega stoletja po Kristusu se Velika noč vedno praznuje prvo pomladansko nedeljo, ko je prva pomladna polna luna.

Ta spoznanja o ritmih v naravi so bila pozabljena, praktično čez noč, na koncu 19. stoletja. Morda tudi zato, ker je vsako sistematiziranje lahko neke vrste uspavanje. Če moja ura kaže dvanajst vsak dan opoldne, mi seveda ni potrebno več gledati Sonca, da se prepričam, koliko je ura. Ko neposredno zaznavanje sil, ki uravnavajo dan, ne igra več nobene vloge, izgubijo tudi pravila in zakoni, ki koreninijo v neposrednem zaznavanju, svojo veljavo.

Glavni vzrok, da smo se odpovedali tovrstnim spoznanjem so bile obljube moderne tehnike in medicine o ‘hitrejših’ rešitvah za vsakdanje probleme. V najkrajšem času jim ja uspelo vzbuditi iluzije, da lahko obljube tudi uresničita. Opazovanje in upoštevanje ritmov narave je naenkrat postalo nepotrebno. Spoznanja so preživela samo v posameznih pokrajinah.

Mladi kmetje, gozdarji, vrtnarji so se smejali staršem in starim staršem, češ babje čenče, praznoverje. Prehajali so skoraj v celoti na pretirano uporabo strojev, instrumentov, gnojil in pesticidov. Verjeli so, da lahko ignorirajo od prednikov podedovano spoznanje o pravem času. Na začetku povečani donosi pridelkov so jim dolgo časa to potrjevali. Tako so izgubili stik z naravo in začeli (najprej nezavedno) sodelovati pri onesnaženju in uničevanju okolja. Pri tem jih je podpirala industrija, ki je obdržala svoje mesto, saj je dokazala sposobnost, da reši vse probleme. Danes lahko še komaj kdo zamiži pred visoko ceno, ki smo jo plačali, ker nismo upoštevali ritmov in zakonov narave. Donosi se nižajo, škodljivci se množijo, Zemlja je izčrpana in se ne more več sama regenerirati in ščititi, poraba pesticidov se je v nekaj letih pomnožila, vendar brez omembe vrednega uspeha. Kvaliteta in zdravju primerne sestavine v vzgojenih plodovih so prav tako vprašljive.

Napredek kemije in farmacije je zapeljal zdravnike v prepričanje, da lahko nekaznovano zaničujejo nevidna valovanja in celovitost življenja. Hitro odpravljanje bolečin in bolezenskih znakov so šteli kot ‘uspeh terapije’. Iskanje vzrokov in njihovo preprečevanje, potrpežljivost in pripravljenost dolgoročno ‘sodelovati’ z bolnikom je stopilo v ozadje. Poleg tega se lahko z današnjimi modernimi znanstvenimi metodami ritmi Lune dokažejo, težko pa se utemeljijo. Na vprašanje ‘Zakaj?’ še vedno ni odgovora: zaradi linearnega načina razmišljanja večine znanstvenikov je to dovolj dober vzrok, da jih v celoti podcenjujejo.

Tudi mi vsi, ki smo se lahkega srca odpovedali spoznanju o ritmih narave, delamo podobno, saj smo na račun pameti, mere in smisla, kratkoročne ugodnosti povzdignili kot najvišjo dobrino. Verjamemo, da lahko vse prehitimo, tudi naravo, in pri tem smo prehiteli sami sebe. V peklenskem tempu našega časa se neprestano ženemo iz preteklost v prihodnost. Izgubljamo pa trenutek sedanjosti, to je edino časovno obdobje, v katerem se dogaja življenje.

Ustavi se v trenutku. Pridi na gozdno kopel, da se upočasniš. Ko se ustaviš, se lahko šele zares premakneš – v pravo smer. Katarina Čuk, Naša brezčasna narava

»Meščani so vedno bolj odvisni od zahtev zaposlitve, na katere ne morejo vplivati, in od strokovnjakov, ki jim svetujejo in predpisujejo, kako naj živijo. Prirojene sposobnosti človeka se zadušijo pod balastom predpisov in nasvetov in človek postaja nesamostojen in odvisen kot otrok, in takšen sme ostati in naj bi obstal. Ne zaupa sam sebi, niti prihodnosti in ne verjame več v samouravnavanje življenja.«

Richarda Winterswyl, Sueddeutsche Zeitung, 20.4.1991 (retorično vprašanje: Kje pa smo zdaj, leta 2019?)

 

/2. del članka Ali živimo v harmoniji z naravo?, povzeto iz knjige Vse ob pravem času, Johanna Paungger in Thomas Poppe/

Nadaljevanje v 3. delu, tukaj.

  1. del – Zgodovina povezanosti z naravo.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *